Ljudje smo si različni, nekateri o sebi povemo več kot je potrebno, nekateri o svojem življenju ne govorijo, nekateri pa so zlata sredina. Sama sem se enkrat spraševala, zakaj bi komu povedala, če imam umetne prsi, kajti ko si enkrat daš operirat prsi, se ti to vprašanje seveda poraja, komu vse boš sedaj to povedal.

Na koncu sem opazila, da se z tem vprašanjem obremenjujem še bolj, kot z samo operacijo. Kako grozen občutek, ko se za nekaj odločiš in potem ne veš kako bo to sprejela tvoja družina in tvoj krog prijateljev. Lahko rečem le hvala kirurgu, kako strokovno in profesionalno je opravil celotni moj poseg, da sem dobila prelepe umetne prsi in kako mi je pomagal tudi njegov pogovor glede tega.

Če bi takrat ne bi imela tega pogovora z njim, bi mi bilo vse težje, kajti resnično sem si želela, da bi imela lepe prsi, to je bila moja največja želja, ker moje prsi res niso bile lepe in moja samozavest, še posebej, ko se je bližalo poletje je bila zelo nizka. Z kirurgom sva se pogovorila vse, kajti še kako je videl, da me nekaj obremenjuje in z skupnim pogovorom sem takrat šla na operacijo sproščena, kajti umetne prsi so bile moja želja, telo je bilo moje in sama sem bila odgovorna zato. 

Jaz osebno nisem nikomur povedala, da si bom dala naredit umetne prsi. Bila sem ravno v srednjih letih, ko sem se osamosvojila od staršev, nekega resnega fanta pa še nisem imela, da pa bi to razlagala prijateljicam pa tudi nisem. Tako sem si takrat, ko sem si dala naredit umetne prsi vzela dopust, da tudi v službi niso mogli vedeti in ves proces opravila v miru. Še danes nisem nikomur povedala, za moje umetne prsi, sama pa sem presrečna, da sem naredila ta korak, ker sedaj se počutim lepa in privlačna.