Ko sem bila mlajša, se še danes spominjam, kako sem začela piti kavo. Nisem spila prve kave v kavarni s prijateljicami, ampak doma z mojo mami. Ja, kava pri nas je zadišala vsako jutro in zato sem jo začela piti tudi sama. Ker so moji starši vedno pili grenko kavo, sem takšno kavo začela piti tudi sama. Še danes mi sladka kava ne paše. Če spijem sladko kavo, mi postane slabo. Najbolj smešno pa je to, da pijem grenko kavo, zraven pa lahko vedno pojem kaj sladkega. To pa mi paše. 

Ko sem si ustvarila družino in začela živeti na svojem, sem si tudi sama ustvarila ritual. Ni lepšega, ko se zjutraj prebudim pred vsemi in si skuham jutranjo kavo. Nekaj časa sem si želela, da bi kavo z menoj spil moj mož, ker pa on zjutraj rad poleži, sem se odločila, da ga ne bom budila. Tako je kava moj jutranji ritual. Večkrat, ko grem zvečer spat, se že veselim jutranje kave. 

Tisti mir, tišina, jutranja kava, ni pomeni res veliko. Tako lahko poskrbim nekaj minut sama zase in tako se moj dan začne lepo. Včasih tudi sama ne vstanem tako zgodaj, da bi si skuhala kavo v miru in potem se moj dan začne čisto drugače. Lahko rečem, da v takšem primeru po navadi kava ostane na mizi, ker je nimam časa spiti. Ravno zato se mi ni težko vstati toliko prej, ker lahko v miru spijem mojo kavo. 

Vssak človek ima določen jutranji ritual in verjamem, da je kava ritual še marsikatere mame, ki si ga privošči zgodaj zjutraj, kajti to je čas, ko smo lahko same in ne rabimo poslušati otrok, ko nekaj potrebujejo in svojemu možu pripravljati zajtrka. 

Naj bo kava vaš ritual, ki vam polepša dan, ali je to zjutraj, dopoldan ali popoldan, pa je vaša odločitev. Moj ritual je jutranja kava in tako bo tudi ostalo.