Prišel sem v leta, ko se mi čisto vsaka hrana, ki jo pojem pozna. Tako sem nabral kar nekaj kilogramov preveč. Da pa to ne bi bilo dovolj, me je vsak dan spremljala napihnjenost in počasi je to načenjalo moje počutje in samozavest. Dokler me ni začelo boleti v trebuhu, nisem naredil ničesar, tudi napihnjenost sem ignoriral, potem pa sem videl, da tako ne bo šlo naprej.

En dan sem ob bolečini v trebuhu in premajhnih hlačah v pasu spoznal, da ne morem več tako naprej, kajti to ne bo prineslo prav nič dobrega in da moram nujno narediti nov korak. Tako sem začel počasi, ker sem se poznal, da če bom začel na veliko ne bom zmogel. Moja napihnjenost in bolečine v trebuhu so še kar vztrajale in moji dnevi pa so sedaj bili drugačni, odločil sem se, da ne bom več jedel sladkega, da se bom trikrat na teden sprehajal po eno uro, vsak dan skušal telovaditi pol ure.

To je bil zame velik korak, kajti sam obožujem sladko, kar nekaj časa se nisem čisto nič rekreiral, vendar pa sem imel voljo in moč. Začel sem z ponedeljkom in po prvem sprehodu in prvi telovadbi sem se počutil končno malo boljše. Takrat sem si rekel, da zmorem. Po nekaj dnevih me je napihnjenost minila, opazil sem, da ne smem jesti določene hrane in da mi prav določena hrana povzroča napihnjenost, tako sem moral ugotovili, katera hrana je to in kmalu sem videl, da ne smem jesti krompirja in sladkega. 

Oboževal sem krompir, sedaj sem se mogel odpovedati še krompirju. Voljo sem imel močno, ker si enostavno nisem dovolil, da bi vsak dan telovadil in potem bi bil spet na začetku, ker bi jedel sladko in krompir. Lahko rečem, da je napihnjenost minila prej, kot pa so šli dol kilogrami, a so šli. Danes imam več energije, manj kilogramov, napihnjenost je občasno še, vendar bolečin ni več.