Takoj ko sem začel hoditi v srednjo šolo, sem se zavedal, da mi bodo ročne svetilke prišle še kako prav, ker bom včasih hodil v šolo in iz šole po temi. Posebej v zimskem času, ko je tema že okoli pete ure popoldan. Ker so moji starši vedno polno zaposleni, nisem imel te možnosti, da bi me hodili iskat, kar sem bila včasih jezen in razočaran. 

Moja pot od doma do postaje za vlak ni bila tako kratka, približno 2 kilometra. Včasih nisem bil preveč sproščen, ko sem v trdi temi hodil domov. Imel sem neprijetni občutek, čeprav sem uporabljal ročne svetilke, ker me je bilo enostavno strah teme. 

Nekako mi je bilo lažje zjutraj, ko tema ni bila tako močna, zvečer pa je bil občutek res grozen. Ko sem kdaj povedal staršem, da mi ni prijetno hoditi po temi, so mi rekli, da imam za to ročne svetilke in da me ni treba biti strah ničesar. To je lahko reči, ni pa lahko uresničiti, ko izstopiš iz vlaka in je na vse strani sama tema. Ja, ročne svetilke že osvetlijo pot pred teboj in to je to. Ne vidiš pa daleč naprej. Kar je mene motilo.

Tako sem celo srednjo šolo hodil v šolo ali iz šole po temi. Res je, da so me reševale ročne svetilke, ker drugače bi moral hoditi po temi in da so starši poskrbeli, da sem vedno imel dobre ročne svetilke. Tega res ne morem zanikati. Kdaj pa kdaj pa si mislim, da bi vseeno lahko kdaj prišli pome, saj bi se lahko drugače organizirali.

 Oni so me jemali, kot odraslega, ki se ničesar ne boji, sam nisem imel poguma, da bi jim povedal, da se bojim in tako mi je preostalo samo to, da uporabim ročne svetilke in hodim domov in od doma po temi.

Človek se navadi, vendar pa imaš vedno neki občutek strahu.