Spet je mesec naokoli, ko smo bili zmenjeni pri teti na kosilu. Tako se nas zbere v večjem številu, kjer smo sami sorodniki in iz preprostega kosila se razvije v celodnevni obisk, saj nekateri pridemo celo prej, zato da pomagamo pripraviti kosilo, na koncu pa se seveda vedno zavleče zaradi družbe, klepeta in pospravljanja.

A tokrat ko smo parkirali pred njeno hiše, sem opazila, da so točkovni snegolovi že pripravljeni za montažo in da so postavljeni v vrsto ob fasadi. Bila sem malček presenečena, saj sem bila prepričana, da so to že lani urejali. Ko sem to omenila teti, me je popravila, in povedala, da so lani samo čistili streho in da takrat točkovni snegolovi še niso bili na strehi. Čeprav so hoteli jih že takrat namestit, so se potem zadnji čas odločili, da bodo prestavili na naslednje leto, saj lani, snega sploh ni bilo. Tako sem z odgovorom šla v kuhinjo, kjer smo punce pripravljale zelenjavo in krompir. Teta pa je še kar razlagala kako je bilo težko najti prave točkovne snegolove, saj so tudi točkovni snegolovi lahko specifični, in ne moreš dati kar enih na streho. Prav tako pa so bili predvsem pozorni, da najdejo takšne materiale, ki niso tako dovzetni za rjo. Povedala je, da so bili kar dragi, saj je izbirala med kvalitetnimi, prav tako, pa si je želela imeti črne, zaradi estetskega videza strehe, saj so tudi strešniki bili v črni, oziroma temno sivi, antracit barvi.

Ko je tako povedala celotno zgodbo, za katero so bili točkovni snegolovi glavni akterji, saj je imela še celo dogodivščino, kako so njim to pripeljali, med tem je bilo tudi to, da so komaj našli njihov naslov, je bila že toliko ura, da je bilo potrebno pripraviti mizo in tudi hrana je bila že pripravljena.

Res nas je bilo spet lepo videti na kupu.